V primerih napake pri zdravljenju govorimo o civilni odgovornosti, ki je mnogo širša od kazenske odgovornosti. Obligacijski zakonik določa: Kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. O tki. civilnem deliktu govorimo, kadar so podani sledeči pogoji: nedopustno ravnanje iz katerega izvira škoda, med nedopustnim ravnanjem in škodo obstaja vzročna zveza in da obstaja odgovornost na strani povzročitelja škode. Ta odgovornost je praviloma krivdna (to zajema tudi malomarnost), o objektivni odgovornosti pa lahko govorimo, če škoda izvira iz nevarne dejavnosti ali stvari.

Zdravniki in vsi zdravstveni delavci morajo zdravstveno dejavnost opravljati v skladu s profesionalnimi standardi in veljavno zdravstveno doktrino oziroma z drugimi strokovnimi medicinskimi in etičnimi kodeksi. Ker gre za škodo v zvezi z opravljanjem poklicne dejavnosti, se zahteva skrbnost dobrega strokovnjaka, ki pa seveda ni nikjer opredeljena in se ocenjuje v vsakem primeru posebej. Zakon ne določa, kdaj gre za medicinsko napako. Pravni standard tega pojma se glede na različne življenjske situacije ugotavlja v vsakem posameznem primeru. Medicinska napaka je torej kršitev profesionalne skrbnosti dobrega strokovnjaka. Od medicinske napake pa je treba razlikovati medicinski zaplet, do katerega lahko pride med zdravljenjem, ki je sicer potekalo strokovno neoporečno in torej v skladu z dolžno profesionalno skrbnostjo. V tem primeru ni odškodninske odgovornosti.

Za škodo, ki jo zdravstveni delavci povzročijo pri svojem delu, odgovarja zdravstvena ustanova, oziroma zanjo zavarovalnica, pri kateri je zavarovana njena civilna odgovornost. Obligacijski zakonik določa, da za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, odgovarja pravna ali fizična oseba, pri kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena, razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba. Zakon o zdravniški službi določa, da mora zdravnik, ki dela neposredno z bolniki biti zavarovan za odgovornost za škodo, ki bi lahko nastala pri njegovem delu. Zaposlenega zdravnika zavaruje delodajalec.

Zdravstveni in pravni sistem torej formalno omogočata učinkovito in civilizirano reševanje škod, ki nastanejo kot posledica odstopanja od profesionalnega standarda zdravljenja. V praksi pa se zadeve zapletejo. Zdravstvena ustanova v kateri se je zgodi škodni primer, praviloma vse take primere uvršča pod pojem običajnega medicinskega zapleta in pristojna zavarovalnica odkloni izplačilo odškodnine. S tem se prepreči pravično poplačilo povzročene škode, ustvarja se nevarna praksa prikrivanja napak, v javnosti pa se sprožajo negativni odzivi, ki mečejo slabo luč na vse zdravnike. Zakaj se ustvarja taka praksa je težko razumljivo, je pa očitno da gre za sistem proti kateremu se je težko boriti. V veliki večini primerov pot do pravične odškodnine vodi preko pravdnega postopka na pristojnem sodišču. Pravdni postopek pa je zahteven in nepredvidljiv, torej se mora oškodovanec dobro pripraviti, razpolagati pa mora tudi z zadostnimi sredstvi za financiranje postopka (takse, izvedenci).

Analiza pravnomočno končanega primera:

Moški v srednjih letih je zaradi bolečin v trebuhu obiskal svojo zdravnico, ki je opravila analizo krvi in ga takoj napotila v bolnišnico. Bolnika je sprejel dežurni zdravnik, opravil RTG slikanje in bolnika so hospitalizirali. Nato ga 36. ur ni nihče pregledal, opravljena ni bila nobena resna preiskava. Po 36. urah je bolnik začutil zelo hude bolečine v trebuhu, opravili so ultrazvočno preiskavo in ugotovili razlit slepič. Bolnik je bil v smrtni nevarnosti, zato je sledila urgentna operacija. Po operaciji so se pojavili zapleti in izvedena je bila še ena operacija, ki ji je sledilo več mesecev zdravljenja. Za bolnišnico to ni bilo in še vedno ni nič spornega, šlo naj bi za običajne zaplete in standardno zdravljenje. Bolnišnica v Sloveniji torej ne vidi nič spornega v tem, da sprejme bolnika z bolečinami v trebuhu in ga ima skoraj dva dni hospitaliziranega, nato se mu v bolnici razlije slepič. Že to dejstvo je sramota, vendar za vpletene zdravnike to ni niti napaka, niti nič neobičajnega.

Oškodovani bolnik se je po posvetu, tudi z zdravnikom, odločil za tožbo. Primer je dobro dokumentiral in natančno opisal, pridobil je tudi zdravniško mnenje. Primer je bil navidezno zelo jasen in očiten. V primeru tožnika ni bil izveden ustrezen diagnostični postopek za izključitev katerekoli od nevarnejših diagnostičnih možnosti. V kolikor bi pravočasno postavili diagnozo vneti slepič in izvedli operacijo bi bolnik šel naslednji dan domov in sploh ne bi vedel, da se mu je kaj zgodilo. V pravdnem postopku pa se je hitro pokazalo, da zadeva ni preprosta in jasna. Sodišče se v pravdnem postopku, zaradi napak pri zdravljenju, vedno opre na mnenje izvedenca – zdravnika ustrezne specializacije. V opisanem primeru je to bil izvedenec za področje abdominalne kirurgije. V Sloveniji imamo vsega šest (6) izvedencev za področje abdominalne kirurgije. V našem primeru je prvo izvedeniško mnenje napisal prim. doc. dr. Stojan Potrč, dr. med.. Napisano mnenje je bilo za tožnika neugodno, izvedenec dr. Potrč v opisanem primeru ni videl nič spornega. Izvedeniško mnenje je po našem mnenju zelo sporno. Mnenje je primer izmikanja, izvedenec na večino vprašanj ni odgovoril, kar je bil vprašan, ampak je navajal nepotrebne razlage. Izvedenec celo ni navedel niti vseh bistvenih simptomov in znakov bolezni, jih je imel tožnik ob sprejemu v SB Jesenice. Tožnik je ob sprejemu v SB Jesenice poleg v izvedeniškem mnenju navedenih simptomov in znakov bolezni, imel tudi povišane vrednosti levkocitov. To dejstvo naj bi bilo pomembno, kar kaže na vnetje in je v veliki večini (v 80%) primerov prisotno pri vnetem slepiču. Vendar sodnih izvedencev to ni zanimalo in temu niso pripisovali nobenega pomena.
Zelo značilni so bi odgovori izvedenca na posamezna vprašanja.
Izvedenec npr. ni odgovoril na preprosto vprašanje, ki se je glasilo: Ali je bil pri tožniku izpeljan diagnostični postopek za izključitev katerekoli od nevarnejših diagnostičnih možnosti?
Podani odgovor je splošen: » za posamezne preiskave se odločamo na osnovi kliničnega stanja bolnika. Predpisana diagnostična metoda oz. postopek, ki bi zagotavljal »ad hoc« izključitev katerekoli od nevarnejših diagnostičnih možnosti mi do sedaj ni znan. Diagnostični postopek mora biti smiseln in  v skladu s strokovnimi dognanji.  To je neredko pogojeno z možnostmi ustanove, kjer se bolnik zdravi tako s materialnega kot človeškega aspekta«

Na vprašanje ni odgovoril, iz povedanega izhaja, da  se zdravnik avtonomno odloča, kaj bo naredil. Tudi, če ne naredi nič, to ni sporno.

Na vprašanje ali je bil v tožnikovem primeru diagnostični postopek izpeljan korektno in v skladu z medicinskimi standardi je izvedenec odgovoril: da mogoče diagnostično-terapevtski postopek lahko ni bil optimalen v prvih 24-32 ur po sprejemu v splošno bolnišnico, vendar to lahko trdim šele retrogradno, ko so vsa dejstva razgaljena. Ob tem je zatrdil, da pri tožniku ni šlo za tipične znake vnetja slepiča, nasprotno, da so lahko obstajali faktorji, ki so v kirurgovi analizi stanja po pregledu zmanjševali sum na akutno kirurško obolenje v smislu vnetja slepiča. ( čeprav je bilo dokazano, da tožnika razen pregleda ob sprejemu, ni pregledal nihče).

Tudi na vprašanje: Ali bi v primeru tožnika ob sprejemu moral biti postavljen sum na akutno vnetje slepiča, je izvedenec v prvem odstavku pojasnjeval, kakšna je klinična simptomatika pri akutnem vnetju slepiča. Navedel je tudi značilno temperaturno razliko med mejenjem pod pazduho in v danki. V nadaljevanju pa je izvedenec zaključil: ker v medicinski in sodni dokumentaciji, ki mi je dosegljiva, pa tudi na osnovi pogovora z bolnikom takšnih podatkov nisem dobil, je odgovor načelno NE.
Tak odgovor je sporen iz več razlogov. V primeru tožnika ni nihče opravil nobene dodatne preiskave, dokumentacija, ki je bila na razpolago je pomanjkljiva zato, ker ni bilo nič narejenega. Niti merjenja razlike v temperaturi med pazduho in danko, za kar je izvedenec v nadaljevanju trdil, da je preiskava, ki se opušča in se opravi redko, niti nobena druga preiskava.

Sodni izvedenec naj bi uporabljal izrazov kot je- načelno ne. To lahko pomeni tudi načelno da, vsekakor pomeni, da se izvedenec noče opredeliti, kar pa je nesprejemljivo. V kolikor sodni izvedenec ne upa prevzeti odgovornosti za svoje ugotovitve je bolje, da tega dela ne opravlja. To je posebej sporno, ker je izvedenec zatrdil, da je tako odgovoril, na podlagi razpoložljive medicinske in sodne  dokumentacije, ki je bila pomanjkljiva iz jasnih razlogov.

Zelo zanimivo in značilno je bilo odgovarjanje na vprašanje, ki se je glasilo: Ali bi v primeru tožnika morala biti opravljena ultrazvočna preiskava trebuha in kakšno bi bilo ustrezno ukrepanje v primeru opravljenega ultrazvoka, ki bi pokazal vnetje slepiča? Izvedenec dr. Potrč je pojasnil:« vsekakor je ultrazvočna preiskava trebuha ena od temeljnih preiskav, ki so smiselne v diagnostičnem postopku pri bolniku z akutnim abdomnom. Žal praksa kaže na to, da ima v diagnostiki akutnega apendicitisa (vnetje slepiča) ta preiskava nekaj pomanjkljivosti. V primeru, da je v črevesnih vijugah obilo plinov (meteorizem) je, zaradi fizikalnih principov na katerih temelji preiskava, preglednost trebuha pri UZ preiskavi lahko slaba. Posebej pa je treba poudariti, da je UZ preiskava izrazito odvisna od izkušenj preiskovalca. To ima za posledico, da je izpovedna vrednost te preiskave med 10 in 94%. v takih primerih je bistveno bolj izpovedna kontrastna računalniška tomografija trebuha (CT) ako bi bila na voljo. Ako bi UZ preiskava pokazala na vnetje slepiča, bi to ob dani klinični sliki veljalo upoštevati kot dodaten kamenček v mozaiku klinične slike akutnega abdomna odnosno akutnega vnetja slepiča. Na osnovi tega bi bilo smiselno korigirati delovno diagnozo in diagnostično terapevtski postopek s ciljem čim prejšnje urgentne operacije v smislu odstranitve septičnega izvora v trebuhu – odstranitve vnetega slepiča.«

S takim odgovorom je izvedenec zanikal nujnost in utemeljenost preiskave z UZ. Navajal je dejstva, da ima preiskava pomanjkljivosti, nato je navedel, da je uspešnost UZ preiskave od 10 do 94%, kar je nesmisel. Literatura navaja visoko zanesljivost UZ, že pri polovični uspešnosti bi UZ preiskavo morali opraviti. Izvedenec pa nato omeni še CT preiskavo, ki je povsem zanesljiva, s tem, da vsi vemo, da navadnim bolnikom urgentno ni dostopna. Na koncu odgovora je sicer priznal, da bi v primeru uspešne UZ preiskave sledila takojšnja operacija, vendar premalo, da bi sodišče štelo, da je profesionalna napaka, ker v primeru kot je bil tožnikov ni bila opravljena UZ preiskava. Tudi drugi izvedenec je zavzel podobno stališče, tako da je sodišče zaključilo, da preiskava z ultrazvokom v primerih akutnega abdomna in suma na vnetje slepiča, ni nujna niti potrebna. To ocenjujemo kot zelo kritično, ker se tudi v drugih primerih kaže, da bi s pravočasno UZ preiskavo hitro prišli do pravilne diagnoze, pa zdravniki in izvedenci nujnost takih preiskav zanikajo in se raje sklicujejo na CT preiskavo. Sodišče je izvedenca še neposredno zaslišalo, kjer pa se je ponovilo izmikanje in neodgovarjanje na vprašanja. Izvedenca je bilo treba loviti na besedah, ponavljati vprašanja, vendar je vztrajal in zatrdil, da ni profesionalnih standardov, ki bi zdravnikom narekovali potrebne ukrepe. Dovolj je, da bolnika spremljajo in ko se je tožniku bolnici razlil slepič, so ga operirali in mu rešili življenje.

Za sodišče je bi izvedenec prepričljiv in jasen, zato je tožbeni zahtevek zavrnilo.
Za tožnika je tu nastopilo kritično obdobje. Plačati je že moral izvedenca, ki je napisal za nas sporno mnenje. V kolikor uspemo s pritožbo se bomo spet srečali z izvedencem abdominalne kirurgije, sicer drugim, vendar je v Sloveniji samo šest izvedencev za to področje. Očitno je tudi bilo, da je sodnica nekritično sprejemala mnenje in izjave izvedenca kot povsem verodostojne. Vseeno se je tožnik odločil za pritožbo. Višje sodišče v Ljubljani, je po pritožbi sodbo I. stopnje razveljavilo in vrnilo sodišču I. stopnje v ponovno obravnavo. Iz obrazložitve Višjega sodišča je bilo očitno razvidno, da se senat strinja z pritožbenimi navedbami in zahteva večjo kritičnost do izvedeniškega mnenja.
V ponovljenem postopku je sodišče postavilo novega izvedenca abdominalne kirurgije dr. Andraža Glaviča. Tudi iz njegovega mnenja je bilo očitno, sicer manj, da v primeru tožnika ni bilo večjih pomanjkljivosti v zdravstveni obravnavi. Na večino vprašanj je odgovoril pomanjkljivo in nedorečeno, vseeno pa je izvedenec ugotovil, da iz priložene dokumentacije ni možno razbrati, kolikokrat je na oddelku bolnika pregledal kirurg in kako se je spreminjalo klinično stanje. Prav tako je ugotovil, da so zabeleženi anamnestični podatki in klinični status ob sprejemu dokaj pomanjkljivi. Tožeča stranka je nanj naslovila enaindvajset (21) dodatnih vprašanj in podvprašanj na katera pa ni odgovoril pisno, ampak ga je sodišče pozvalo na zaslišanje. Tudi na zaslišanju je bilo očitno, da ni ugotovil in ne želi videti nobene strokovne napake v postopku zdravljenja tožnika. Na direktno vprašanje je priznal, da pri tožniku ni bil izpeljan korekten strokovni postopek za izključitev katere od nevarnih diagnoz. Na vprašanje sodnice, ali to pomeni strokovno napako, pa je dejal, da tega ne more reči, ker ne ve, kako je bilo spremljano stanje tožnika. Povedal je še, da o tem, kaj se je dogajalo s tožnikom v času od sprejema v bolnico ni nobenih podatkov, da bi tožnika morali pregledati na vsake 2-3 ure, ga pretipati in če tega ni bilo, je to huda strokovna napaka, pri čemer je dodal, da ne ve, kaj se je dogajalo in zato tega ne more komentirati. To pa je bilo v nadaljevanju postopka, po dodatnih zaslišanjih, ko se je izkazalo, da tožnika 36. ur od sprejema v bolnišnico ni pregledal nihče, odločilno za uspeh tožbenega zahtevka. Sodišče je ugotovilo odgovornost zdravnika, ker ni ravnal kot strokovnjak oz. ni izkazal dolžne skrbnosti in tožniku prisodilo odškodnino za pretrpljene posledice zaradi napačnega zdravljenja, ki jo je za bolnišnico plačala zavarovalnica.
Za oba izvedenca medicinske stroke je bilo značilno, da se nista želela jasno opredeliti in napisati, da so bile v procesu zdravljenja tožnika storjene hude strokovne napake. Največ, kar sta ugotovila je bilo, da o zdravljenju tožnika ni bilo podatkov, zato se ne moreta opredeliti. Iz obeh izvedeniških mnenj je sicer ob natančni analizi besedila moč razbrati, da so bile storjene napake, da ni bil opravljen diagnostični postopek, niti nič drugega. Izvedeniška mnenja je celo moč razumeti kot podlago za ugotovitev odgovornosti, vendar za sodišče to ni zadostovalo. Za odločitev sodišča je nujna jasna opredelitev izvedenca, ki pa jo je težko ali nemogoče dobiti. Zasliševanje zdravnika ni preprosta zadeva, gre za zahtevno in strokovno delo. Zaslišani so bili tudi strokovni direktor bolnišnice in eden od kirurgov, ki pa so zanikali vsako odgovornost, po njihovem mnenju ni bilo storjenega nič napačnega, nasprotno, ko je bil tožnik življenjsko ogrožen, so mu z operacijo rešili življenje.

V opisanem primeru je pravnomočno ugotovljeno, da so bile v primeru tožnika storjene strokovne napake v postopku zdravljenja. Vendar je to ugotovilo sodišče, v SB Jesenice so prepričani, da so ravnali strokovno in optimalno in jim ni moč očitati napačnega zdravljenja. Pot do priznanja odškodnine zaradi napak pri zdravljenju je zapletena in težka, potrebna je volja in vztrajnost. Tudi v navidezno jasnih primerih, ko zdravljenja sploh ni bilo, je težko dokazati malomarnost. V opisanem primeru zdravstvenemu osebju ni bilo očitana strokovna napaka pri zdravljenju kot napačen ukrep, slabo izvedena preiskava ampak dejstvo, da ni bilo narejeno nič. Kljub temu je sodni postopek trajal več kot tri leta, postavljena sta bila dva izvedenca medicinske stroke. V teh primerih so ključni izvedenci medicinske stroke, ki pa se, vsaj v opisanem primeru, nočejo izrecno opredeliti, da je prišlo pri zdravljenju do strokovne napake. Potrebna je torej dobra pripravljenost in podkovanost oškodovancev in seveda pripravljenost sodišča, da kritično presodi mnenje izvedenca. V kolikor tega ni, pridemo v situacijo, da razsojajo izvedenci in ne sodišča. To pa ni sprejemljivo.